Prekinitve s tradicijo v slovenskih uprizoritvenih umetnostih

Monografija preučuje raznovrstne oblike eksperimentiranja, ki so v obdobju 1966–2006 potekale na slovenskih odrih v polju t. i. neodvisnega gledališča (do konca sedemdesetih je zanj prevladovala oznaka eksperimentalno gledališče, v osemdesetih alternativno gledališče, v devetdesetih zunajinstitucionalna gledališka produkcija, po letu 2000 pa mu najbolj ustreza oznaka produkcija nevladnega sektorja). Raznolike medumetnostne, interdisciplinarne in hibridne oblike uprizarjanja je vseskozi usmerjal dialog z različnimi področji umetnosti, mediji in tehnologijami, obenem pa jih je odločilno zaznamovala svobodomiselna, liberalna, uporniška drža, ki se je nerazdružljivo povezovala z uveljavljanjem novih življenjskih slogov. Težnje po inovacijah so se najpogosteje vzpostavljale v odnosu do tradicije in konvencij dramskega gledališča, to je v zavračanju tradicionalnih načel estetike in mimetičnega načina predstavljanja.