In memoriam - zasl. prof. akad. dr. Kajetan Gantar

Zapustil nas je profesor, mentor, vzgojitelj in prijatelj dr. Kajetan Gantar, luciden znanstvenik, izreden pedagog, mojster jezikovnega izraza, Sovretov, Zoisov in Prešernov nagrajenec, član SAZU ter vse do zadnjega iskrivo središče naših oddelčnih srečanj.

Profesor Kajetan Gantar (1930–2022)

Otrok je oče moža, so menili romantiki; in eden najbolj simpatičnih pasusov v Utrinkih ugaslih sanj jim pritrjuje z zgodbo o tem, kako se je desetletnemu Kajetanu začelo obzorje dramatično širiti že v četrtem razredu. »Vsak dan sem se takoj, ko sem prišel iz šole domov, že med vrati zadrl: Cajtenge! Hočem današnje cajtenge! – Potem sem zagrabil Slovenca, šel v otroško sobo in se ulegel na tla, poleg časopisa odprl star in razcefran atlas in študiral, kako poteka v Albaniji fronta med italijansko in grško armado … Takrat sem prvič začel občudovati Grke in vse, kar je grškega.« Za to nenasitno radovednost, Apulej bi rekel curiositas, se zdi, da je na samem začetku vseh njegovih metamorfoz, da je osnovni vzgib, ki je poleg muhavosti zgodovine, »naključja zdanjih dni«, mladega bralca dnevnih novic gnal preko življenjskih postaj, »dokler napoti / prihodnosti bilo je zagrinjalo«.

Otroštvo v Celju, vojna vihra v Ljubljani in na Koroškem, klasična gimnazija in študij klasične filologije v Ljubljani, poučevanje gimnazijcev na Ptuju, doktorat iz Homerja, delo z znanstvenimi zavodi na Sekretariatu za kulturo, vse to je bila nekakšna predpriprava na to, da se je v začetku šestdesetih kot asistent znašel tam, kamor je ves čas spadal, na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer je kasneje postal docent, izredni in redni ter konec devetdesetih zaslužni profesor, vmes pa član SAZU ter vrste tujih učenih družb.

Unus homo tantum / samo en človek

Več kot curriculum vitae povejo o njem knjige, ki jih imamo slovenski bralci po njegovi zaslugi zdaj lahko na svojih policah. Njegova zadnja tiskana bibliografija izpred desetletja obsega 24 strani, tule bi jo bilo težko povzeti. Mogoče bo bolj zanimiv utrinek z nekega simpozija, na katerem sem bil pred leti, v Neaplju. Naneslo je, da je na njem nastopil tudi Kajetan Gantar, ki pa se ni mogel udeležiti začetka, ker se mu je ta prekrival z nekim drugim simpozijem. Popoldne so nas italijanski organizatorji vodili po mestu, vendar se je logistika nekje zapletla, pred nami je bila najstarejša opera na svetu, Teatro di San Carlo, vodiča pa od nikoder, tako da smo čakali in se pogovarjali. Kolega iz Združenih držav je bil radoveden, kdo je Slovenec, za katerega je slišal, da še pride.

Menila sva se v latinščini in zgrabilo me je opisno poželenje, tako da sem mu začel naštevati avtorje in dela, ki jih je prevedel. Aristotelova Poetika in Nikomahova etika, Prokopij, Ajshil, Vklenjeni Prometej in Peržani, Sofokles, Antigona, Kralj Ojdip in Elektra, Evripid, Ifigenija v Avlidi, Plavt, Hišni strah in Komedija o loncu, Horacij, Sapfo, Pindar, Homerjeva Odiseja, Heziodova Dela in dnevi ter Teogonija, pa seveda Sveto pismo, Tobitova knjiga in Apostolska dela. Sogovornik me je poslušal, na koncu pa malček nejeverno vprašal: »Unus homo tantum?« Da, sem rekel, za vsem tem je samo en človek – vendar se mi je zdelo, da je bil tja nekam do polovice seznama Američan še z menoj, nato pa se mu je v oči prikradel pogled, ki bi ga še najbolje povzel s frazo iz Tacita: cetera iam fabulosa, ostalo so že bajke.

A le do naslednjega dne, ko se nam je Kajetan Gantar pridružil v Neaplju, začel takoj živahno posegati v diskusije in se med odmori za kavo prijateljsko pomenkovati z znanci z vseh koncev Evrope, z zagrebškim profesorjem Vratovićem sta v neki točki zbijala šale kot dva stara sošolca na obletnici mature. Ko se je v svojem prispevku v slogovno izbrušeni latinščini dotaknil položaja slovenske manjšine pod fašizmom, kar se mi je zdelo glede na to, kje smo bili, še kar provokativno, sem med poslušalci z očmi poiskal Američana; nasmehnil se je in mi pokimal, tacitovskega dvoma ni bilo nikjer več.

Ethikoi kharakteres / značaji

Topel, malodane šegav značaj, skrit za znanstveno suverenostjo, je bržkone eden od razlogov, da je šlo slovenski klasični filologiji v zadnjih desetletjih, po politično dirigirani katastrofi, ki jo je doletela po drugi svetovni vojni, tako dobro, kot ji je šlo, in da se je slednjič spet okrepila. Concordia parvae res crescunt, v slogi tudi majhne stvari rastejo, ali kako že gre morala tiste Ezopove zgodbe o starcu, njegovih sinovih in snopu palic. Nisem dovolj psihologa, da bi si upal ugibati, kako tak psihogram nastane, zdi pa se mi precej fenomenalno, da je mladi Kajetan svojo odprtost, priljudnost in ustvarjalnost razvil v preizkušnjah, ki bi koga drugega navdale z jezo in grenkobo, kakršno prinaša »življenja gnus«, ali ga kako drugače strle.

Eden od ritualov, ki jih gojimo na Oddelku za klasično filologijo, je vsakoletna božična večerja in od samega začetka, ko sem se znašel za tem nenavadnim omizjem, sem z zanimanjem opazoval, s kakšno inteligentno dobrodušnostjo, zarotniško duhovitostjo in nenarejeno prijaznostjo je starejša generacija profesorjev, trojka Gantar – Mihevc Gabrovec – Simoniti, govorila z mlajšimi in med seboj. Tu ni bilo zgodb o drobnih vojnah in ranjenem samoljubju, o katerih smo študenti včasih slišali od kolegov iz drugih nadstropij stavbe na Aškerčevi.

Aithries / vedrine

Kako ohraniš takšno značajsko vedrino, ko ti očeta zapre Gestapo, ko moraš proč od staršev? Ko na lastna ušesa slišiš nemško letalo, ki v ognju trešči v knjižnico seminarja za klasično filologijo v Nuku – in ko čez leta ugotoviš, da je tvojo stroko to dobesedno ohromilo? Ko se ob koncu vojne štirinajstleten znajdeš v begunskem taborišču na Koroškem in prestrašen spremljaš, kako se znanci vračajo izginjat na moriščih nove Jugoslavije?

Ko te po vrnitvi v Ljubljano še kot gimnazijca zaprejo, ko te v zaporu pretepajo, ko si neke noči priča temu, kako si obupani Gregor Strniša v celici na Poljanskem nasipu z žiletko prereže žile? Ko ne moreš na že odobreno celoletno štipendijo v Münster, ker v uradu na Kotnikovi zavrneš eksplicitno ponudbo, da bi v zameno za potni list ovajal? Ko se moraš spopadati s prostaškimi zapleti pri habilitacijah, ko se znajdeš na piki sistema, ker nasprotuješ ukinjanju latinskih paralelk v osnovni šoli?

Was mich nicht umbringt / kar me ne ubije

Nekoč sem se o tem pogovarjal z njim in ko je s humorjem pravil o včasih brutalnih dogodkih in ljudeh, se mi je zazdelo, da poslušam katerega od njemu ljubih antičnih stoikov. Ko je moral v tujini delati »kot hlapček na kmetih«, kot se je posmehnil, se je pri tem dobro naučil nemščine; ko je v svojih »odisejskih blodnjah«, kot je s precej avtoironije poimenoval kaos po koncu vojne, zamenjal štiri različne šole, se mu je zdelo to »imenitno – tako nikjer ne postaneš kos gimnazijskega inventarja«. In tako naprej, za še tako trpke izkušnje se zdi, da se jih je znal otresti z nekakšno lahkotnostjo, še več, da je od njih nekaj odnesel.

Kot je rekel neki drugi klasični filolog, Friedrich Nietzsche: Was mich nicht umbringt, macht mich stärker. Kar me ne ubije, me okrepi. To ni prazna retorika, iz vseh teh trenutkov je zrasla nenavadna osredotočenost, neobičajna notranja moč. Primož Simoniti je o kolegu s sebi lastno lucidnostjo nekoč dejal, da je »ena njegovih najbolj izrazitih lastnosti občutek za to, kaj je prav; in obenem iz tega izvirajoča dolžnost – če je tako prav, potem se moram po svojih najboljših močeh potruditi, da bi to tudi uresničil«. No, to.

Ut poesis pictura / slika kot pesem

Če bi moral med fotografijami iz zgodovine slovenske klasične filologije, ki so se mi v zadnjem desetletju nabrale na disku, izbrati svojo najljubšo, bi se brez premišljanja odločil za skupinski portret z ekskurzije v Pulj. Terminus post quem za datacijo je leto 1950, ko se je po jugoslovanski izobraževalni odjugi tretjega plenuma politbiroja CK KPJ, porojeni iz informbirojevske agonije, v skoraj povsem uničenem klasičnem seminarju ljubljanske univerze nenadoma zgodil razcvet. Tistega leta se je vpisalo kar šest študentov, med njimi tudi mladi Kajetan. (Za boljšo predstavo je treba vedeti, da sta bila v vseh višjih letnikih skupaj takrat samo še dva slušatelja.)

Spodaj v prvi vrsti sta pred oboki puljskega rimskega amfiteatra na sliki oba profesorja, Anton Sovre in Milan Grošelj, ob Sovretu je nasmejana Erika Mihevc. Kajetan Gantar je čisto na vrhu, kot da lovi ravnotežje na ramenih kolegov, zelo očitno je od vseh najbolj igrivo razpoložen. Janez iz Salisburyja je v 12. stoletju zapisal znameniti stavek, ki bi se skorajda podal zraven: »Bernard iz Chartresa nas je primerjal s pritlikavci na ramenih velikanov, češ da lahko vidimo več in dlje od njih, ne zaradi ostrine lastnega vida ali visoke postave, temveč zato, ker se zaradi njihove orjaške velikosti dvignemo in znajdemo v višavah.« »Skorajda« zato, ker latinska fraza, nani gigantium humeris insidentes, ne zveni čisto prav. »Pritlikavec« tu najbrž ni prava beseda.

David Movrin